[ Pobierz całość w formacie PDF ]
jo svetlorumenkaste steklene hru0 ke, a v kotu rohni
avtomat, da morajo pivci kriãati, ãe se hoãejo razume-
ti.
âremo0 nik je molãeã. Pije ãrno vino in kadi virÏinko.
Nekam nemiren je, popravlja kapo, vzame slamico izza
uhlja, pobrbra z njo po luÏi na mizi, pa jo zatakne spet
za uhelj. Matija se je razgovoril do dobrega. Klepeta,
kakor ni podobno kmetu. O Ïeni govori pa o sinãku, ki
je nekaj nad leto star in mu je ime TomaÏek. Kriãi, kadar
179
âRNI PANTER
BESeDA
mu ni kaj po volji, kakor Ïganjar. Tilnik ima kakor Kralj
MatjaÏ. Mati je zdrava. Ima prsi kakor redkokatera:
lepe, zdrave, polne mleka. A TomaÏek ti loka, loka, ka-
kor tisti Srebretov Adam, ki je imel za zajutrek, za pre-
djuÏnik, za obed in za veãerjo najraj0 i vino in ga je tis-
to nazadnje potrlo. Zdaj zdaj bo izhodil. Avtomat igra
tisto:
O Ti Polon, polonãica,
o ti Polon, polon-ãica!
Vsa gostilna poje z njim in tru0 ã je, da je groza. Neke
debele Ïenske pridejo, gledajo na levo in desno in si kri-
ãe v u0 esa. Prsate so, ko0 ate, obleãene so po tirolsko. Te
imajo zelene, one bele nogavice, vse pa 0 olne in kratka
krila, da se jim vidijo okrogla in orja0 ka meãa. Rokavce
imajo samo malo ãez ramo, potem pa lijejo na plano
bele in debele roke z oblimi komolci in majhnimi dlan-
mi. Ena taka sede k Matiji, nasmeje se mu pa reãe:
»Bom kaj pila?«
»Bo0 Ïe pila,« pravi Matija, »ãe ima0 kaj soldov!«
»Poãakaj malo,« reãe âremo0 nik, »neko pot imam.«
»Kam pa?«
âremo0 nik Ïe stoji in plaãuje. Nato se prime za mizo,
gleda v luÏe in reãe po premisleku: »Ti bom Ïe povedal,
ko se vrnem. Kar poãakaj za zdaj!«
Nato popravi suknjo in bajonet, pa gre.
180
âRNI PANTER
BESeDA
»Ta ti je pa dal hrena pod nos, presneta Tirola,« se
krohota dragonec onstran mize.
»Saj ni tako hudo mislil,« pravi Ïenska, »samo zareklo
se muje tako. Kaj ne?«
»Kaj se mi bo zareklo, zakaj pa?« vpra0 a Matija. »Bri-
ga0 me!«
Pljune pod mizo in preloÏi noge.
»Tirola,« kriãi dragonec in zaropota s svojo teÏko sab-
ljo. »Tirola, pravim, kar sèm!« In zapoje s hre0 ãeãim gla-
som, pa z roko in z virÏinko med prsti veja daleã okoli
sebe po vinskem duhu in dimu: »Jaz pa vse rad imam,
kar jih poznam! Le sem, Tirola, imam rdeãe hlaãe in
velike mustaãe in 0 e kaj! Alo, gostilna, vina gor, ãrnega,
ki je za kri. Midva, Tirola, je imava sicer dosti, pa ne bo
niã odveã, ãe je bo 0 e veã! Presneto si ko0 ata in trda ka-
kor tista Ïoga, ki ni napihnjena, temveã vlita! Noge ima0
pa tudi moãne, stoji0 kakor gora Libanon! Îivio, Tirola!«
Avtomat malo utihne in zdaj se sli0 ijo vse tiste debe-
le Ïenske, ki so pri0 le prej v krãmo in prepevajo z viso-
kimi, cvileãimi glasovi. Fantje in moÏje, vse je bolj in bolj
veselo, vojska jim je toliko kot niã. Vino teãe po mizah,
luÏe rastejo po tleh, kadi se, da more Ïe komaj svetloba
skozi dim.
»Tirola, tistega pa ne,« kriãi dragonec, »drugega ne
bo0 lovila za kazalec, dokler sem jaz tukaj pa ti ovijam
roko okoli pasu. Zdaj sem jaz tvoj gospodar in pretepem
181
âRNI PANTER
BESeDA
te kakor slamo, ãe ne bo0 kakor se spodobi. Le sem se
stisni nocoj, jutri pa Ïe gremo! Potem pa kakor ãe0 : lah-
ko me pusti0 , lahko tudi drÏi0 !«
Matija pije, in ãe bolj pije, bolj razloãno je dom pred
njim. Zelena peã, na njej Ïena in TomaÏek, v zapeãku
mati, jaslice, sveti Duh, klopi ob steni in tik vrat molki
z debelimi ãrnimi jagodami in velikimi medenimi kriÏi.
âremo0 nik odpre naenkrat vrata, pogleda za mizo in
prisede.
»Zdaj pa pojdiva,« pravi.
»Dajva ga 0 e eno mero,« svetuje Matija. »Kje si pa
bil?«
»Plaãaj, pravim,« se jezi âremo0 nik. »Drugo bo0 zu-
naj sli0 al.«
Matija kliãe in kliãe natakarico, pa jo komaj dokliãe.
»Kak0 en pa si,« mrmra vmes. »Saj si kakor huda ura
ali pa odklenjen pes. Gleda0 , kakor bi me hotel popasti.«
»Ne Ïlobudraj, hudiã te dal!«
»No, no, no,« momlja Matija in plaãuje.
»Pa ta-le,« kaÏe natakarica na Tirolo, »ni niã naroãi-
la na va0 raãun?«
»Vse na mojega, srce,« kriãi dragonec, drÏi Tirolo
okoli pasu in dodaja: »Saj vidi0 , da jo imam rad kakor
devet hudirjev!«
âremo0 nik in Matija prideta na ulico, ki je 0 e polna
ljudi, kar âremo0 niku ni v0 eã.
182
âRNI PANTER
BESeDA
»Sem-le zavijva,« pravi, »ko vidi bolj prazno ulico.«
Stopata tam, Matija ãaka, âremo0 nik je nagel in vi-
hlren, gleda v tla, pa reãe kar iznenada.
»Ve0 , kje sem bil? Pri Jara0 u. Na0 el sem ga samega v
pisarni.«
»Ni vrag! Kaj si pa tam iskal?« zarenãi Matija in se
ustavi.
»Zabodel sem ga z bajonetom. Zdaj je Ïe mrliã!«
»Kako, hudiãa?« sope Matija.
»Vem pa,« vzklikne âremo0 nik, »priti je moralo
tako!«
Matija stoji kakor vkovan. Vse vino je izginilo nekam,
kakor bi pihnil. âremo0 nik gleda v tla in se trese.
»Niã,« se oglasi hripavo. »Zdaj pa na komando. Tam
poveva, kako je.«
In odhitita brez besede.
âez dobrih 0 tirinajst dni stoji âremo0 nik v majhnem
nem0 kem mestu med mar0 kompanijo. Po vseh tistih
znanih ceremonijah se odpelje z drugimi vred nad Laha.
183
âRNI PANTER
BESeDA
1915
nevi so ãemerni, pusti, megleni. Îe bi morala biti
Dspomlad, ali solnce se ozre samo strahoma skozi
0 pranjo oblakov in izgine. Kaj je solncu?
Po drevoredu gre starka. Po lepem dolgem, z visoki-
mi starimi kostanji. Zdaj je tisti ãas, ko bi morali ozele-
neti, in bliÏajo se tisti dnevi, ko bi se morali odeti v belo
in rdeãe morje kopiãastega cvetja. Kostanji pa stoje goli
kakor v decembru. Ali letos ne bodo zeleneli?
Po drevoredu so hodili mladi pari. Fant in dekle, nad
njima cvetje in pred njima po travniku cvetje in nad
cvetjem solnce. Zdaj gre starka.
Na glavi ima Ïeniljasto ruto, zavita je v veãjo ãrno
ruto, na nogah ima velike blatne ãevlje. Vidi se ko0 ãen,
gubast obraz s sivimi, udrtimi in mokrimi oãmi in nad
pasom zdelani ãrni prsti s pokveãenimi nohtovi. Starka
se ne izprehaja, starka tava. Kakor hodi tukaj, tako je
hodila po mestu in po svoji revni izbi.
Kam, mati?
[ Pobierz całość w formacie PDF ]