[ Pobierz całość w formacie PDF ]
glas in smeje s postarnim gospodom, ki mu je bil �isto
podoben in ki je imel prav tako kakor on �ameten telov-
nik in na glavi 0 irok klobuk. Stisnila sta si roke, pohitel
je za njo in sko�il v ko�ijo. Voznik je vozil po�asi po dvo-
ri0 �u, proti vratom, kjer je stala Francka.
Ko je pri0 la ko�ija mimo, se je ozrl skozi okence in se
je nasmejal z odurnim nasmehom.
�Na spomlad, Francka! Zbogom!� je zaklical, ko mu
je pogledala v obraz s prestra0 enimi in prose�imi o�mi.
Tudi dama se je ozrla skozi okence, pokimala je
Francki in se je zasmejala.
221
NA KLANCU
BESeDA
Voznik je zamahnil z bi�em, ko�ija je 0 vignila mimo
in je izginila za zidom. Ko je tekla Francka za njo, je vi-
dela samo 0 e, kako je hu0 knila preko mosta ter se izgu-
bila za drevjem &
*
�Zdaj pojdem v Ljubljano!� je dejala Francka �e v polu-
spanju; toplo in prijetno ji je bilo pod odejo. Zunaj se je
bilo nebo razvedrilo in mesec je sijal na posteljo. Trepal-
nice so ji lezle na o�i, misli so se �e motale kakor v sa-
njah, govorila je zmerom bolj tiho, jecaje, nerazumljivo
in, ko je utihnila, je dihala mirno in enakomerno, izza
poluodprtih, smehljajo�ih ustnic so se svetili beli zob-
je�&
Ali mati je poslu0 ala dalje in govorilo je v izbi dalje,
�isto jasno in razumljivo. Videla je vse 0 tacije kri�evega
pota, ki se bo zavr0 il na klancu, kakor je zapisano.
�Izgubili se bodo in se bodo vrnili, zato ker jim je uso-
jeno, da poginejo na klancu.�
Vrnila se bo bleda, sesu0 ena, sklju�ena, zavita v po-
svaljkane gosposke cunje, razcefran klobuk na glavi &
Izba bo �isto prazna, di0 alo bo po mrli�ih, po uga0 enih
lojevih sve�ah. Od vla�nih sten bo kapalo in kaplje bodo
zmrzovale; veter bo pihal skozi razbita okna, razpoka-
ne duri se bodo stresale. In pred durmi bo stala ona in
bo pritiskala po�asi na kljuko in si ne bo upala vstopiti.
222
NA KLANCU
BESeDA
Po�asi & po�asi se bodo odpirale duri, pogledal bo v
izbo pla0 en, �isto izmu�en, droben obraz in o�i bodo
iskale & Duri bodo ostale odprte, drobno telo bo sedelo
na klopi, glava bo klonila proti kolenom, o�i se bodo za-
tiskale po�asi in se bodo zatisnile za zmerom; ustnice se
bodo 0 e premikale, 0 e bodo 0 epetale: �Pridi, zakaj od-
la0 a0 tako dolgo? Davno je �e minila pomlad; pridi!�
�epetale bodo in bodo umolknile za zmerom & Na ste-
nah se bodo svetile ledene kaplje, veter bo pihal iz ve�e
in skozi razbita okna &
�Ostani, Francka, ne hodi!� je zaklicala mati v spanju
in prebudili sta se obedve. Pri�elo se je �e daniti in
Francka je vstala.
�Ali pojde0 , Francka?� je pra0 ala mati in njen tihi glas
je prosil: �Ostani pri meni, otrok, ne hodi!�
�Moram, mati! Bom �e dobila kak0 no slu�bo v Ljub-
ljani,� je odgovorila Francka mirno in se ni ozrla.
Napravila se je in je stala sredi izbe. Bala se je pogle-
dati materi v obraz, stiskalo jo je v prsih.
�Zbogom, mati!�
Dala ji je roko in 0 li sta proti durim.
��e se ve� ne vidiva, Francka � je zastokala mati in
jo je dr�ala krepko za roko.
�Zakaj bi se ne videli ve�?�
Stala je s sklonjeno glavo in v srcu ji je odgovorilo raz-
lo�no:
223
NA KLANCU
BESeDA
�Nikoli ve�!�
�la je po klancu, tupatam so za0 kripale duri, prihajali
so ljudje na prag in so gledali za njo. �evljar je pogledal
skozi okno in jo je spoznal in je zaklical:
�Francka!�
Ni se ozrla in je stopala hitro, o�i uprte v tla.
�Francka, da se kmalu spet vidimo!�
Njegov glas je bil �uden, zloben in so�uten obenem,
okrenila je glavo in je videla ko0 �en, z razmr0 eno brado
pora0 �en obraz pijanca; o�i so le�ale pod ko0 atimi obrv-
mi v globokih jamah.
Zapomnila si je ta obraz natanko, zakaj videla ga je
pozneje, po davnem �asu, ko se je sklanjal nad njo in je
bil poln usmiljenja &
Izpreletelo jo je nekaj nerazumljivega in hitela je
navzdol proti trgu, proti kolodvoru. Sli0 ala je, da jo je
klical zadaj trepetajo� glas, ki se je izgubljal v vetru.
�Francka, ostani!�
Mati se je vra�ala v izbo in opirala se je z rokama ob
steno, da je pri0 la do klopi, ker so se ji zibala tla pod
nogami in se je strop majal in udiral &
224
NA KLANCU
BESeDA
VIII
KLANEC SIROMAKOV
laden marec je bil; de�, ki je 0 kropil v dolgih ten-
Hkih curkih, je bil mrzel kakor sne�nica; �e je pone-
halo za uro, je zapihal leden veter; sneg se je tajal po�asi
in pono�i je zmrzavalo, tako da so bili pokriti travniki
zjutraj z ledeno skorjo, tako trdo, da so odskakovale in
se pr0 ile de�evne kaplje, kakor da bi b�le ob steklo.
Lojze Mihov je romal po cesti iz Ljubljane. Roke je
imel zakopane v hla�nih �epih, ovratnik kratke suknje je
bil zavihal visoko do u0 es in skrival je vanj kocinasto
brado. Druga�e pa ga vreme ni zelo zanimalo; �vi�gal je
poluglasno, ni se mu zdelo potrebno, da bi se ogibal lu�,
ki so prepregale cesto; z levo nogo je malo poskakoval,
ker ga je �ulil �evelj na peti; menda je bil prodrl �ebelj
skozi podplat.
Pridrdral je mimo kme�ki voz in ga je o0 kropil.
�Kanalja, �e me ne vzame0 gor, pa me vsaj pri miru
pusti!� je zakri�al za njim.
Ozrl se je �asih naokoli in spominjal se je 0 tudentov-
skih �asov, ko je hodil po teh krajih z velikim upanjem
in z veliko �alostjo v srcu. Spomini niso bili posebno
oto�ni in smehljal se je. Domislil se je, kako je romal
225
NA KLANCU
BESeDA
neko� z materjo proti Ljubljani in kako je mislil vso pot
[ Pobierz całość w formacie PDF ]